Viltuš

Dvorec Viltuš (Wildhaus) je naslednik srednjeveškega gradu, ki naj bi bil v začetku 17. stoletja opuščen. Viltuško gospostvo je bilo do leta 1555 v lasti Turjaških, nato pa baronov Székelyjev, ki so ga leta 1588 skupaj z gospostvom Betnava prodali baronom Herbersteinom. Istega leta je bil spisan tudi urbar, ki na nižinski in obcestni lokaciji že omenja novo grajsko stavbo (das neue gepaut haus), čeprav je v literaturi mogoče najti tudi podatek, da je novi dvorec na pobočju hriba ob vznožju srednjeveškega gradu leta 1625 pozidal Vid Sigmund pl. Herberstein (ok. 1590–1637). Po njegovi smrti sta grad dedovala njegova sina, najprej Jurij Erenrajh, po njegovi smrti pa Ernest Friderik († 1666), ki je bil goriški deželni glavar in oče ljubljanskega škofa Žiga Krištofa Herbersteina. Dve leti po smrti Ernesta Friderika je bilo gospostvo Viltuš zaradi zadolženosti prodano zakoncema Kacijaner, grofu Juriju Sigmundu (1635–1687) in soprogi Polikseni (1637–1690), roj. grofici Herberstein s Hrastovca, ki sta za nakup odštela 68.500 goldinarjev.

Zakonca sta imela hčer, ki se je dober mesec po očetovi smrti poročila z Jožefom grofom Rabatta (1661–1738). Viltuš je bil v lasti rodbine Rabatta vse do leta 1794, ko je umrl njen zadnji predstavnik, grof Mihael (1734–1794). Dvorec si je zatem krajši čas lastila Jožefa Strenner, za njo pa Sebastian Weninger. Slednji je avgusta 1808 prodal Viltuš Petru Jožefu Albertu baronu Lannoyu, in sicer za 117.500 goldinarjev, po njegovi smrti leta 1825 pa ga je podedoval sin, znani glasbeni kritik, komponist in pesnik Eduard baron Lannoy (1787–1853). Njegova vdova Jožefina baronica Lannoy, roj. pl. Carneri je dvorec leta 1857 prodala svojemu bratu Jerneju vitezu pl. Carneriju, le-ta pa je Viltuš 1883 prodal Jakobu Badlu st. (1802–1884); družina Badl je poskrbela za povečavo in prezidavo dvorca. Leta 1927 je gospostvo z dvorcem prišlo v last trgovca z lesom, Petra Magerla, po čigar smrti je bila posest razdeljena med njegovi vnukinji. Med obema vojnama je bila v dvorcu dražba inventarja, medtem ko si je Gestapo na Viltušu med 2. svetovno vojno uredil zapore. Po letu 1945 je bil dvorec nacionaliziran in pozneje preurejen v dom za upokojence.

Kljub temu, da je bil dvorec v 17. stoletju že sezidan, je Georg Matthäeus Vischer (1628–1696) na svojem zemljevidu Štajerske leta 1678 upodobil srednjeveški grad. Podobo preprostega dvonadstropnega pet osnega dvorca je mogoče videti šele v Vischerjevi topografiji (Topographia ducatus Stiriae). Kot lastnik dvorca je ob upodobitvi bil naveden Jožef grof Rabatta, kar pomeni, da je grafika lahko nastala šele po letu 1687, ko je v zakon vzel Marijo Jožefo Eleonoro Evzebijo, roj. grofico Kacijaner. Današnja podoba Viltuša je rezultat mnogih prezidav. Povečanje dvorca je sledilo sredi 18. stoletja, ko je Janez Anton grof Rabatta naročil zidavo velikega kletnega trakta na zahodni strani objekta, zaključenega z grajsko kapelo, ki je 1755 pridobila status javne cerkvene stavbe. Raziskovalci so povečavo dvorca pripisali mariborskemu mestnemu zidarskemu mojstru Jožefu Hoferju (ok. 1706–1762). Okrog leta 1800 je bil prezidan osrednji, najstarejši del Viltuša.

Dvorec je bil ponovno, velikopotezno prezidan med letoma 1895 in 1905, ko je pod naročilom lastnika Jakoba Badla, dobil enotno in kakovostno podobo, ki je pomembna tudi v širšem srednjeevropskem okviru. Fasada je bila oblikovana v podobi t. i. nemške renesanse (sočasni časopisni članek je govoril o tudorskem slogu), na novo pa je bila opremljena tudi vsa notranjščina. Načrte za prezidavo je sprva izdelal dunajski arhitekt Emil Schnizer (1857–1921), a se je lastnik pozneje odločil za ambicioznejši načrt graškega arhitekta Hansa Prucknerja. Stari zasnovi je bil dodan stolp s strmo piramidno streho in poudarjenimi vogali, ki danes dominira celotni arhitekturi. S tem je stavba dobila podobo srednjeveškega gradu, kar v času historizma ni bila redkost v dvojni monarhiji. Ob dvorcu so postavili oranžerijo, do katere je neposredno iz bivalnih prostorov vodil mostovž. Viltuš je na začetku 20. stoletja dobil še park, pri ureditvi katerega so sodelovali krajinari z Dunaja – parkovna površina je bila nekoč bistveno večja, saj je segala do reke Drave, pozneje pa jo je presekala cesta. Danes je park omejen le še na ozek obcestni pas. V parku izstopajo razne eksotične drevesne vrste, ki jih je Ottokar Marija Badl prinesel s svojih potovanj po svetu.

V klet dvorca vodi segmentno zaključen portal z grozdom na vrhu. Po 2. svetovni vojni je bila klet preurejena v jedilnico doma za starejše. Pritličje je bilo namenjeno upravnim prostorom, od koder je stopnišče vodilo do piano nobile. V slavnostni dvorani je leseni neobaročno rezljan strop, ki naj bi bil kupljen na pariški razstavi, medtem ko se od nekdaj bogato opremljene notranjščine ni ohranilo nič. Skrbno je bila opremljena tudi knjižnica dvorca, katere strop je krasila neobaročna štukatura. Bivalni trakt je bil še v dvajsetih letih 20. stoletja okrašen z raznimi portreti iz različnih obdobij, s prizori bitk in kvalitetnim delom Marije z detetom iz 19. stoletja, naslikane v prerafaelitski maniri – Stele je v svojih terenskih zapiskih dopustil možnost, da je delo dunajskega mojstra. V tretjem nadstropju stolpa je bila nekdaj urejena t. i. lovska soba, njena oprema (umetno-obrtni izdelki) je deloma še vedno ohranjena. Številne kose pohištva in nekaj slik iz Viltuša danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor, posamezna dela, npr. eden od viltuških portretov pa je danes v zbirki Slovenske akademije znanosti in umetnosti (gl. razglednico s podobo notranjščine). Opremo lovske sobe je za Ottokarja Marijo Badla načrtoval Karl Rogenhofer z Dunaja. Stenske poslikave, ki so krasile lovsko sobo so danes v večji meri uničene. Dostop v četrto nadstropje stolpa je onemogočen zaradi manjkajočih lesenih stopnic, ki so bile ukradene. Nekatere kose pohištva z Viltuša je izdelala umetnoobrtna delavnica Moritza Ballina iz Münchna.

Opis grajske kapele je v štiridesetih letih 18. stoletja podal Rudolf Gustav Puff. Takrat so njeno notranjščino krasili trije oltarji, veliki posvečen Marijinemu obiskovanju, levi stranski posvečen sv. Dominiku in desni sv. Florijanu. Oltarje s slikami v tehniki olje na platno, datirane v sredo 18. stoletja, je 1929 videl tudi Stele, a je zapisal, da niso posebne kvalitete. Na zvoniku je bila vidna letnica 1842. Kapela ima oratorij, ki je dostopen z bivalnega trakta, a je danes povsem izpraznjena, saj je v sedemdesetih letih 20. stoletja služila kot mrtvašnica doma starejših na Viltušu.

Dvorec je bil leta 1999 razglašen za spomenik državnega pomena. Kljub temu je bil doslej deležen le minimalnih konservatorskih posegov in je posledično neprestano propadal. Šele nedavno je bila potrjena njegova obnova.